Slovenske narodne/ljudske pesmi – Fantje s Praprotna + besedila

Slavček milo je naglašal

Slavček milo je naglašal,
pesmic mili glas.
Jaz pod oknom sem jo vprašal:
Smem prit k tebi v vas.
Milo me je pogled’vala
in me je zasmehovala,
a rekla je ,saj nis več moj.

Slavček drug večer naglašal,
pesmi mili glas.
Jaz pa drugič sem jo vprašal:
Smem prit k tebi v vas.
Njeno se srce ne gane,
trdo kakor prej ostane,
a jaz ne grem od okna preč.

Še enkrat zakličem milo,
glej kak temna noč,
razprostila svoje krilo,
Men zaspat ni moč.
Še za mano boš hodila,
grenke solze boš točila,
a draga bo prepozno že.

Še za mano boš hodila……

Dečva je Čingelca

Dečva je čingel, čingel, čingelca.
Dečva je čingel, čingel, čingelca.
Dečva je čingel, čingel, čingelca.
Jest sem pa cajzlc!

Semkaj pojd, semkaj pojd, zunaj je svana.
Kaj boš tam zunaj stal, zunaj stal, zunaj stal?
Kaj boš tam zunaj stal?
Jest sem pa sama.

Pršu sem, našu sem pojstlo postvano.
Noter pa dečve n’č, dečve n’č, dečve n’č!
Noter pa dečve n’č!
Lubu sem svamo.

Ta družba naj živi

Ta družba naj živi,

saj trtica nam rodi!
Zato še enkrat
cukni ga, lukni,
po grlu posmukni ga,
saj je za pit’!

Prijatelj, zdaj na tvoje zdravje
vsi kozarce dvignimo!
Srečo, zdravje in veselje
iz srca ti voščimo!

Prijatelj, kaj imaš?
Imam en poln glaž!

Le pij ga, pij, prijatelj ti,
dokler ga je še videti!
Le pij ga, pij, prijatelj zdaj,
dokler ga je še kaj!

Prijatelj, kaj imaš?
Imam en prazen glaž!

Prav dobro, dobro znaš ga pit’,
saj se ti že na nosu vid’.
Pri k’termu mojstru si ti bil,
k’ je tebe pit učil?

Ta družba naj živi,
saj liter še prazen ni!
Zato še enkrat
cukni ga, lukni,
po grlu posmukni ga,
saj je za pit’!

Angelček, varuh moj

Angelček, varuh moj,
varuj me ti nocoj,
varuj me ti nocoj,
angelček moj.

Bog pa je stvarnik moj,
ustvaril me je za svet.
Bog pa mi daj še to
noč preživet’.

Srce je žalostno,
močno je ranjeno,
močno je ranjeno,
moglo bo umret’.

Mi smo gorenjski fantje

Mi smo gorenjski fantje s Praprotna doma,
smo vedno dobre volje, veselega srca.
Prepevamo prav radi slovenske pesmice,
saj pesmi nam domače ogrejejo srce.

Prepevamo najmlajšim in našim mamicam,
pa fantom in očetom in lepim deklicam.
Vinogradom dolenjskim, veselju vrh planin,
srebrnim rekam, polju, vasicam sred’ dolin.

Deželici domači in dobrim vsem ljudem,
zvenijo pesmi naše, odmeva njih napev.
Zapojemo mornarjem in morju v lep pozdrav
in rožicam prelepim, cvetočim sred dobrav.

Vinček, oj, vinček moj

Vinček, oj, vinček moj, jaz sem moj, ti s’ pa moj!
Vinček bom pil pa, dokler bom živ pa,
Vinček bom pil pa, dokler bom živ.

Drumladi, drumlala, drumladi, drumlala,
drumladi, drumlala, drumladi, drum.

Kadar pa umrl bom, vinca več pil ne bom.
Dente me v črni grob, liter na grob pa,
dente me v črni grob, liter na grob.

Ženska bo mimo šla, mil’ se bo zjokala.
Vstani preljub’ moj mož, pil ga še boš pa,
vstani preljub’ moj mož, pil ga še boš.

Kdor bo tam mimo šel, vsaki bo koj spoznal.
Ta je bil vinski brat, pil ga je rad pa,
ta je bil vinski brat, pil ga je rad.

Drumladi, drumlala, drumladi, drumlala,
drumladi, drumlala, pil ga je rad.

Sem mislil s’noči v vas iti

Sem mislil s’noči v vas iti,
pa j’ b’la meglica v jezeri.
Megla, megla sred’ jezera,
megla, megla sred’ jezera.

Prosila dekle je Boga,
da b’ šla meglica ‘z jezera.
Megla, megla iz jezera,
megla, megla iz jezera.

Je dekle b’la uslišana,
je šla meglica ‘z jezera.
Megla, megla iz jezera,
megla, megla iz jezera.

Jaz pa vem, kako ptičice pojo

Jaz pa vem, kako ptičice pojo!
Jaz pa vem, kako rožice cveto!
Pa so ptičke prazen nič,
če zapoje moj deklič,
so vse rože manj kot nič,
takšen cvet, takšen cvet je moj deklič.

Jaz pa vem, kako fantje zapojo!
Jaz pa vem, kako fantje vriskajo!
Pa njih petje je zanič,
če zapoje moj deklič
in njih vrisk je manj kot nič,
takšen ptič, takšen ptič je moj deklič.

Jaz pa vem, kako hitro čas beži,
jaz pa vem, kako vse se spremeni.
Sem priženil se na grič,
žena mi je ta deklič.
Pa sedaj mi poje ptič,
rajši ne, rajši ne povem vam nič.

Pa že sončece sije

Pa že sončece sije,
že rožce cveto,
pa že ptički pojejo,
pa tam dol za Dravo.

Pa za Dravco sem hodil,
sem ribce lovil,
pa sem mrežo nastavil,
sem dekle ulovil.

Pa ta prva me čaka,
k ta drug’ me ne bo,
pa ta tretja je moja,
pa tam dol za Dravo.

Pr’ ta prvi bom jedel,
pr’ ta drugi bom pil,
pr’ ta tretji pa srčece
svoje hladil.

Sinoči sem na vasi bil

Sinoči sem na vasi bil,
naj bo, naj bo.
Sinoči sem na vasi bil,
prav dolgo sem se zamudil,
naj bo, naj bo, naj bo.

Tak dolgo smo prepevali,
naj bo, naj bo.
Tak dolgo smo prepevali,
da skoraj bi zadremali,
naj bo, naj bo, naj bo.

Sedaj pa, družba, lahko noč,
naj bo, naj bo.
Sedaj pa, družba, lahko noč
in Bog vam svojo daj pomoč.
Lahko noč, lahko noč, lahko noč,
oj, lahko noč, oj, lahko noč.

Ta paver pa grahovco seje

Ta paver pa grahovco seje,
da grahovca zrasla nam bo.
Jaz pojdem pa doli čez Dravco,
bom ljubil od kraja kar bo.

Oj, dečva, ne vdaj se na pavre,
na pavrih so dela težke.
Pri meni boš v senci ležala,
nosila boš bele roke.

Ta prvi že lojtro pristavlja,
ta drugi po lojtri gor gre,
ta tretji pa v kamrico leze,
se mu dečva prav sladko smeji.

Se davno mrači

Se davno mrači, moj’ga fanta še ni, še ni.
Kaj dela, kaj dela, da tol’k se mudi?

Snoč’ je bil, dav’ je šel,
drev’ bo pa spet prišel.
Če ga pa drev’ ne bo,
vzel je slovo.

Že lun’ca sveti, moj’ga fanta še ni, še ni.
Zna biti, nezvest je, za drugo gori.

Danica blešči, pa ga vendar še ni, še ni.
Ne bodo ga vid’le več moje oči.

Je mene zapustil, je drugo dobil,
naj srečen ostane, dokler bo še živ!

Moja ljubca m’je pošto pasvava

Moja lub’ca m’ je pošto posvava,
naj pridem nocoj k njej v ves.
Prov počase pa tihem prite,
na rahve poklicati jo!
Moja lub’ca je s postel’ce vstava,
na zvizdece hledat je šva.

Oj, tiček ti moj, oj, čej se ti hodov,
tiček ti moj, oj, čej se ti hodov,
tiček ti moj, oj, čej se ti hodov,
da te ni bilo tak dovhe nocoj?
La, la, la …

Tri ure hoda je sama voda,
tri ure hoda je sama voda,
tri ure hoda je sama voda,
za dele vode k nisem mohov k tabe.
La, la, la …

Nekoč v starih časih

Nekoč v starih časih je res prav luštno blo,
v gostilno sem zahajal in vince pil sladko.
A komaj sem si ljub’co zbral, sam cesar mi je pošto dal.
Sem moral ljub’co zapustit’, cesarja služit it’.

Tri leta so minila, sam havptman mi je d’jal:
“Kasarno boš zapustil, jaz urlavb ti bom dal.
Oj fantič ti, oj fantič mlad, do zdaj si bil en fejst soldat,
do zdaj si sukal sabljico, zdaj boš pa ljubico.”

Kakor je havptman rekel, tako sem tud’ storil,
domov sem se povrnil in ljub’co sem dobil.
Sva pevala, sva vriskala, na srce se pritiskala,
živela kot golobčka dva in srečo uživala.

Selška dolina

Ko pomlad razgrne vse svoje lepote,
poleti, ko sonce ožarja dolino,
ko jesen ponuja številne dobrote,
ko v zimi počiva odeta v belino.

Vedno le lepa je Selška dolina,
rodna vasica kot v dlani leži.
Srce navdaja mladostna milina,
misli hitijo nazaj v mlade dni.

Čez pisana polja in tihe gozdove
vijuga se cesta in Sora srebrna.
Pozdravlja Ratitovca skalne vrhove,
podaja ji roko Jelovica črna.

Lepa, res lepa je Selška dolina,
rodna vasica kot v dlani leži.
Srce navdaja mladostna milina,
misli hitijo nazaj v mlade dni.

Kot ptica selivka se vračam v te kraje,
kjer tekla so leta radostne mladosti.
Pobožam s pogledom vas rodno najraje,
občutim tedaj rodne hiše sladkosti.

Tihi mrak

Tihi mrak pokriva,
vse že mirno spi,
samo srce moje
k tebi hrepeni.

Tebi naj se glasi
spev domači moj,
ti najlepša v vasi,
slušaj me nocoj.

Verno hram odkleni
brez strahu nocoj,
pridi, ljubica, pridi,
k meni v domek moj.

K meni se pritisni,
moja ljubica,
da bo v mojem srcu
zrasla rožica.

Jaz jo čem gojiti,
biti zvest vrtnar,
tebi veren biti
hočem vsaki dan.

Dečva pa v hartlcu

Dečva pa v hartelcu rožce napaja,
pobeč pa mimo gre, pa ji nagaja.

Tri holdi, dreja,
di hojladi, dreja,
tri holdi, dreja,
lubeca ti!

Če boš ti mene kej hud’ga napravu,
glej, da boš tude za zibou skep spravu.

Tri holdi, dreja,
di hojladi, dreja,
tri holdi, dreja,
pobeč ti moj!

Dečva je rajtava, jungfrava bite,
pa je pozab’va zibov zakrite.