Spet trte so rodile, prijatli, vince nam sladkó, ki nam oživlja žile, srcé razjasni in oko; ki vtopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi.
Komú najpred veselo zdravico, bratje, č’mò zapet’? Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinòv sloveče matere!
V sovražnike ’z oblakov rodú naj naš’ga trešči grom! Prost ko je bil očakov naprej naj bo Slovencev dom! Naj zdrobé njih roke si spone, kjer jim še težé!
Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo! Otrok kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo, da oblast in z njo čast, obilnost bodo naša last! —
Bog živi vas, Slovenke, prelepe, žlahtne rožice! Ni take je mladenke, ko naše je krvi deklè! Naj sinóv zárod nov iz vas bo strah sovražnikov!
Mladenči, zdaj se pije zdravica vaša, vi naš up! Ljubezni domačije noben naj vam ne vsmrti strup! Ker po nas bode vas jo srčno branit’ klical čas. —
Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočakat’ dan, da, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan! Da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!
Nazadnje še, prijatli, kozarce zase vzdignimo, ki smo zato se zbrat’li, ki dobro v srcu mislimo! Dokaj dni naj živi Bog, kar nas dobrih je ljudij!
Ljubezni sladke spone Naj vežejo vas na naš rod, V njim sklepajte zakone De nikdar več naprej od tod Hčer sinov Zarod nov Ne bo pajdaš sovražnikov!
