Vrba šelesti, Kolpa ki šumi, to je napev iz mojih mladih dni. V duši skriva se poet, ki te premami v svet, ko dosežeš lok neba, izgine mavrica. Ves utrujen od iskanj si zaželiš v pristan. Jadra hrepenenja po poteh življenja, vračajo nas tja, kjer srce je doma. Vrba zeleni, Kolpa še šumi, vabljivi kraj v naročju zrelih dni. Čaka grad, ki v soncu zlat, je otok v morju trat, in še Bog ima nas rad, pod zemljo je zaklad. To kostelska voda je, za vse ljudi sveta. Jadra hrepenenja po poteh življenja, vračajo nas tja, kjer srce je doma.
