Odšla sva spet vsak svoji samoti naproti, pa sva komaj občutila. kako je lahko topel stisk dveh rok. Odšla. Preprosto. In sva spet, kar sva bila: Komaj še človek. Tako čudno ubog.
Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip: drevesa, hiše, oblaki, nebo in ceste so, ko da nikamor več ne držijo in je vseeno, kam nameriš nogo.
Odšla sva vsak svoji samoti naproti.
Reci: Kolikokrat bo še treba oditi in za vselej pustiti ob poti drobec srca?
