Ko šmarnice spet zadehtijo,
na prsih potrka pomlad,
spomine na njih obudijo,
ko prvič imel sem te rad.
Prekratko je moje življenje,
da v njem bi pozabil na dni,
ljubezen je včasih trpljenje,
če sreče ne najde srce.
Šmarnice, le vedo,
za skrivnost, najino,
na mene in tebe še vedno čakajo.
Šmarnice, skrile so,
to skrivnost, najino,
na mene in tebe še vedno čakajo.
Zabrisal je čas tiste sanje,
pod belo odejo jih skril,
le jaz pa verjamem še vanje,
njih čarov bi rad se naužil.
Ko šmarnice spet zadehtijo,
jaz znova te čakal bom tam,
spomini v njih naj cvetijo,
čeprav morda vse je zaman.
Šmarnice, le vedo,
za skrivnost, najino,
na mene in tebe še vedno čakajo.
